VETO Divje Lilje

III. Divje Lilje Tuki divje lije, da me že pošteno pere, ko valovi zagrmijo se na tenke sive stene, strastno morje močne skale davno v prah in pesek melje, kot čolničke premetava v trske dušice zgubljene. Globji oceani, bolj so divje tam nevihte, tolko bolj je daleč nam domače pristanišče. Morski volk izplul je, spustu jadra, uprl line, na pol okrog sveta pa spet dočaka kje vedrine. Lej otoke in domorodce, lej plesalke zvijat boke, ko žarijo od naslade izdihaje omamne zvoke. V vrtincu poželenja so noči bile nam vroce, ko sva znova se ujela s kriki v objem pohote. Da je resno vse kompleksno, a si resno zakompleksan, tle se klapa stalno fuka, ma nobeden res ne seksa, ko nobena ni bla moja, pa še ta mi ni bla zvesta, danes znova spet odhajam, kamor pelje me že cesta. Vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet,ti ni nikoli dovolj in se ne mores upret.Veš, da pridem takoj, da mi ne moreš utečt,na koncu bo že tako, se lahko jebeš, ce češ. Pogledi ognjeviti vneto izzivajo skušnjave, tko se netijo vojne in para države;kadar moč razuma ponori za ženske čare, srčne dame obsojene, ku čarovnice, v grmade. Ukradeni trenutki gneva v postelji za hrbtom, pisani svetovi, vabe izvedene načrtno. Obešeni, ku trupla, s kavlji vbodeni skoz grlo; gnili že pr glavi, redna hrana mastnim črvom. Srečanja mesena v poltemi zadnje sobe, divja sla, ko zver, ki že mezi vroče sokove. Ostri so čekani, ko reži grozeče gobec, bo le spala zadovoljna, ko napolniš ji želodec. To so majhne zgodbe, ki se križajo med sabo, triki naučeni, izvedeni bolj slabo, pregrešna je dolina in tako se vsi poznamo, jst sem tuki sam in prou komot sem danes s tabo.